Demenca je splošno propadanje duševnih sposobnosti. Prizadene spominske in govorne sposobnosti, razumevanje, povzroča zmedenost v krajevni in časovni orientaciji.
Lahko se prikrade počasi in neopazno ter lahko traja mesece in leta, preden se razvije. Drugače je v primeru možganske kapi ali hujše poškodbe, kjer lahko znaki nastopijo hitreje. Najpogostejši vzroki demence so Alzheimerjeva bolezen in možganska kap. Obstaja pa še mnogo drugih, več kot dvesto različnih bolezni, ki lahko vodijo do demence. Demenca je kronična, napredujoča bolezen, za katero ne obstaja zdravilo.
Velja za bolezen starejših ljudi.
Med zgodnjimi težavami so težave s spominom, pozabljanje. Osebe pozabijo dogodke zadnjih dni, mesecev, nespremenjen pa ostane spomin za več leta nazaj ali iz mladosti, vsaj v začetnih stadijih. Ne spomni se katerega datuma smo danes. Zanimivo je, da znajo povedati točen datum rojstva, ne vedo pa koliko so stari. Ne zapomnijo si novih podatkov. Zato je zelo pomembno, da se z dementnimi osebami, vsaj v začetnih fazah veliko pogovarjamo o njihovi preteklosti in mladosti, na katero spomin je še ohranjen. Ta težava jim onemogoča samostojno življenje.
Postopno se pojavijo težave z izražanjem, govorom, ki se stopnjujejo. V začetku se pojavijo težave pri poimenovanju poznanih predmetov, ker se jih ne spomnijo več, kasneje se njihova sposobnost komunikacije zmanjšuje, ne razumejo sestavljenih daljših stavkov, postajajo redkobesedni, uporabljajo in ponavljajo le še posamezne besede in fraze ali tvorijo nove izmišljene besede. Njihova verbalna komunikacija postane nerazumljiva. V zadnji stopnji niso več sposobni verbalno komunicirati, saj pogovora ne razumejo več. Ostanejo pa dojemljivi za mimiko, neverbalno komunikacijo, razpoloženje.
Značilne so težave s krajevno in časovno orientacijo. Pri časovni orientaciji ne znajo oceniti časa, lahko se zmotijo za desetletja, mislijo, da smo v letu njihovega rojstva. Ne vedo katerega dne v tednu smo, kateri letni čas je. Pri krajevni orientaciji ne vedo kje se nahajajo in kako so do tja prišli. Ne poznajo poti nazaj. Lahko se odpravijo v trgovino, na avtobus, pa ne vedo po kateri poti, v katero smer. V poznejših fazah se izgubijo tudi v poznanem domačem okolju kot je lastno stanovanje in se ne znajdejo več.
Zelo pogoste in predvsem za bližnje sorodnike boleče so obtožbe o kraji stvari, na katere je dementna oseba pozabila ali jih je založila. Temu se lahko pridružijo še prividi in prisluhi. V zadnjem stadiju dementne osebe svojih bližnjih več ne prepoznajo ali pa jih zamenjujejo za druge osebe, pogosto tudi za pokojne bližnje sorodnike, predvsem starše.
Opazne so spremembe vedenja, čustvovanja, spremembe osebnosti, izgubijo voljo do dela, interesov in dejavnosti, ki so jim bile prej všeč. Lahko se spremenijo v čustvovanju, postanejo labilni, njihovo razpoloženje se hitro menja, od jeze do veselja brez očitnega razloga v zelo kratkem času. Izražajo neprimerna čustva, ob žalostni novice se smejijo, ali pa sploh ne kažejo čustev in le prazno strmijo. Osebnostne spremembe so lahko pri osebah z demenco zelo izrazite. Značilno je, da se določena lastnost še dodatno ojača, npr. natančna oseba postane še bolj pedantna in pozorna na vsako malenkost. Prav tako lahko določene osebne lastnosti ob demenci izginejo in nastanejo nove, prej za to osebo neznačilne. Postanejo lahko zaprti vase, goljufive, nasilne, prestrašene, sovražne, itd.
Vse opisane spremembe ne povzročajo telesne nepokretnosti. Lahko se gibljejo, vendar so prav zaradi vseh zgoraj navedenih sprememb, predvsem v zadnji fazi povsem odvisni od drugih in potrebujejo stalen nadzor. Ne zmorejo se obleči, pripraviti hrane, ne morejo zadržati blata in vode, izgubljajo občutek za lakoto itd. Pogosto zelo malo spijo ponoči, večkrat lahko odtavajo neznano. Postajajo vse bolj pasivni. Na koncu so vezani na posteljo, kjer se povečajo možnosti za razne bolezni in vnetja.