Odnos med starimi starši in vnuki se je skozi zgodovino zelo spreminjal. Danes, za razliko od preteklosti, v odnosu med starimi starši in vnuki bolj prevladuje čustvena dimenzija. Ta odnos je zelo močan in individualiziran in se v veliki meri spreminja, kar je povezano tudi s starostno dobo starih staršev. Nekateri starši si življenja, vzgoje in varstva svojih najmlajših ne znajo predstavljati brez pomoči svojih staršev. Osebe, ki postanejo stari starši po upokojitvi, seveda lažje prevzamejo vlogo varovanja vnukov. Če pa se to zgodi šele v pozni starosti, se zaradi večje verjetnosti pojava bolezni težje udeležujejo skupnih dejavnosti.
Zakaj je za starejše odnos z vnuki tako pomemben?
Rojstvo vnukov pomeni za stare ljudi priložnost, da znova navežejo tesnejši stik z najmlajšo generacijo, pomemben del odnosa predstavljata pripovedovanje življenjskih zgodb in obujanje spomina na njihovo mladost in družino. Vloga starih staršev je dandanes v marsičem edina socialno sprejemljiva vloga starih ljudi. Značilno je, da se zlasti babice bolj zavzeto ukvarjajo s svojimi vnuki, zlasti ko so ti še majhni, zato je zelo dobrodošlo, da so stari starši še dovolj vitalni, da zmorejo opraviti vsa opravila z otrokom. Pogostost stikov je odvisna tudi od krajevne razdalje, bližje, kot živijo s svojimi vnuki, več stikov imajo in bolj so navezani eden na drugega. Stiki se deloma zmanjšajo z odraščanjem vnukov (največ skupnih dejavnostih je z vnuki med 7. in 11. letom starosti).
Kaj so dobre in slabe strani stika med tema dvema generacijama?
Stari starši nudijo oporo obema mlajšima generacijama, tako svojim otrokom kot vnukom s socialnega, osebnega in deloma tudi finančnega vidika. V visoki starosti vnuki predstavljajo pomemben socialni stik, vendar pa redko nudijo podporo pri vsakodnevnih opravilih. Težava nastane, ko stari starši prevzamejo starševsko vlogo pri vzgoji otrok, kar pogosto vodi v konflikte med starši in starimi starši. Otroka lahko tudi preveč razvajajo in ga omejijo za pomembne življenjske izkušnje.