Nasilno vedenje je potreba po dokazovanju moči.
Zakaj se otrok vede nasilno?
-
ker na ta način pridobi želeno pozornost
-
ker ugotovi, da mu to prinaša „koristi“, ker se ga drugi bojijo
-
ker mu da občutek pomembnosti in zaželenosti v družbi
-
ker, …
Nasilja v kakršni koli obliki ne toleriramo. Če se odrasli obnašajo tako, da obsojajo vsakršno nasilje, boste tudi vi otroci vedeli, da to ni pravilno ravnanje. Otroci posnemajo svoje starše, zato je pomembno, da jim starši dajo pozitiven zgled. Skupaj se moramo boriti proti nasilju.
Mladi storilci nasilja večinoma prihajajo iz družin in okolja, kjer je nasilje nekaj vsakdanjega. Lahko, da so jih doma vzgajali s kaznovanjem (pretepanje, zaničevanjem, žaljenjem,…), zato je za njih edini način reševanje nesporazumov le skozi nasilje. Prav tako to počno tudi njihovi starši.
Ničelna toleranca do nasilja mora prevladati povsod. V domovih, šolah, okolju in družbi. Drug drugemu bodimo pozitiven zgled z besedami in dejanji. Vzgoja otrok se prične doma, tudi prve psovke otroci prinesejo od doma.
Nasilje v družini
Nasilje, ki se odvija v krogu družine zelo vpliva na otroka, tudi če ta ni neposredno udeležen. Starši, včasih tudi nevede in nehote prenesejo na otroka svoje neprimerne vzorce obnašanja. Poznate rek: “Otrok je slika staršev”? Konflikti, nesporazumi, nespoštovanje, kričanje, vpitje, udarci in nasploh nasilje med staršema otrok ponotranji, kot vzorce vedenja – to vedenje in obnašanje pozna, z njim raste in ga lahko sprejme kot način reševanja konfliktov in uveljavljanja svoje moči nad drugimi.
Vse prevečkrat so otroci priče družinskemu nasilju. Tudi če so v drugem prostoru, slišijo vpitje, kričanje, jok, grožnje, udarce, … Zato se je potrebno o nasilju odkrito pogovarjati. Otroci morajo vedeti, da to ni pravi način reševanja težav in da se to ne sme dogajati NIKOMUR.
Ko je otrok žrtve nasilja v družini, so najpogostejše oblike nasilja psihično, fizično in spolno nasilje ter zanemarjanje. O fizičnem nasilju govorimo, ko je otrok oklofutan, tepen, jih dobi po riti in podobno. Nekoč popularni vzgojni ukrepi, ki se lahko končajo z modricami, zlomi, zvini itd., niso vzgojni ampak so posledica fizičnega nasilja. Vzgajanje otrok ne sme biti skozi nasilje. Med psihično nasilje spada zmerjanje otroka, zaničevanje, žaljenje, zavračanje, izkoriščanje, poniževanje, zastrahovanje in podobno. Vse to so dejanja, ki močno vplivajo na otrokovo samopodobo in samospoštovanje ter ga lahko zaznamujejo za celo življenje. Spolno nasilje nad otroci je zelo prikrito, saj je v javnosti to dejanje nesprejemljivo. Poleg posilstva sem prištevamo še otipavanje otroka (po intimnih predelih) in druge oblike spolnega nadlegovanja (slačenje na željo neke osebe in razkazovanje spolnih udov, itd.). Kot zanemarjanje se štejejo dejanja odraslih oseb, staršev, ko ne izvajajo dejanj, ki bi zadovoljila otrokovim čustvenim, inteligentnim in telesnim (fizičnim) potrebam in njegovemu razvoju. Otrok ni primerno hranjen, živi v neustreznih higienskih razmerah, ni urejen, itd.
Nasilje v otroštvu vpliva tudi na kasnejši razvoj in na oblikovanje osebnosti. Otrok bo tudi v odraslosti posnemal vzorce vzgoje pridobljene od svojih staršev in jih prenašal naprej na svojo družino (partnerja, otroke). Zato je pomembno, da vsak otrok, ki je bil žrtev katere koli oblike zgoraj opisanega nasilja dobi ustrezno strokovno pomoč.