Nasilje je zloraba moči.
Zakon o preprečevanju nasilja v družini navaja fizično nasilje, psihično nasilje, spolno nasilje, ekonomsko nasilje in zanemarjanje.
-
FIZIČNO NASILJE - vsaka uporaba fizične sile, ki pri družinskemu članu povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale poškodbe (brcanje, pretepanje, klofutanje, odrivanje, povzročanje poškodb z različnimi predmeti, grizenje, lasanje, itd.).
-
PSIHIČNO NASILJE – ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja pri družinskemu članu povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske (žaljenje, poniževanje, zmerjanje, zasmehovanje, grožnje, ignoriranje, nadzorovanje, zbujanje občutkov krivde ali manjvrednosti, socialna izolacija, ljubosumje, itd.).
-
SPOLNO NASILJE – ravnanja s spolno vsebino, ki jim družinski član nasprotuje, je vanje prisiljen ali zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njihovega pomena (posilstvo, spolno nadlegovanje, poljubljanje, otipavanje, prisiljeno slačenje, opazovanje, fotografiranje, itd.).
-
EKONOMSKO NASILJE – neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje družinskega člana pri razpolaganju z dohodki oziroma upravljanju s premoženjem, s katerim družinski član samostojno razpolaga oziroma upravlja ali neupravičeno omejevanje razpolaganja oziroma upravljanja s skupnim premoženjem družinskih članov (kraja žrtvinega denarja in/ali lastnine, preprečitev, da žrtev sama razpolaga s svojim denarjem, prilastitev žrtvine bančne kartice, neplačevanje denarne podpore za otroka, ponarejanje podpisa žrtve, itd.).
-
ZANEMARJANJE – opuščanje skrbi za družinskega člana, ki jo potrebuje zaradi bolezni, invalidnosti, starosti, razvojnih ali drugih osebnih okoliščin (osebi ni sposoben zagotoviti za življenje pomembnih osnovnih stvari kot so zdravila, čistoča, higiena, hrana, itd.).
Nasilje je pogosto tudi pri starejših! Predvsem psihično nasilje, ekonomsko nasilje in zanemarjanje. Povzročitelj nasilja je največkrat družinski član.
Jaz vem kaj je dobro zate! NI RES
Nihče se ne more odločati namesto drugega, tudi namesto starostnika ne. V primeru, da je ta oseba pravno in poslovno sposobna. Če je nekdo starejši, to še ne pomeni, da se ne zna odločati zase. Ima ogromno življenjskih izkušenj in modrosti, na kar velikokrat pozabimo. Čeprav so stari jih ne smemo dajati v nič, kot da so nesposobni. Vedno morajo sodelovati pri soodločanju. S tem ko staremu človeku nekaj odvzamemo (recimo kuhanje za družino, vnuke) jim odvzamemo še tisto malo, za katere se čutijo sposobni.
Med seboj se moramo pogovarjati.
Starejši ljudje težko povedo o svoji stiski raznim inštitucijam, raje so tiho in potrpijo, tudi ko gre za nasilje. Zato je pomembno, da imajo starejše osebe v svoji bližini koga, kateremu lahko zaupajo, ki jih bo poslušal in jim pomagal. Prav tako lahko okolica opazi, da se s starejšo osebo nekaj neprijetnega dogaja in odreagira. Prav lahko se zgodi, da osebo povprašamo, če je vse vredu, in bomo dobili pritrdilen odgovor, kljub temu, da to ni res. Marsikomu je zelo težko prositi za pomoč in priznati nemoč.
Ti ne veš, ne vidiš, ne slišiš, nisi dober, … Vam je znano? Vse prevečkrat uporabljene besede, namenjene starejšim.
Kljub (manjšem) upadu zmogljivosti to še ni razlog, da lahko mi (otroci, vnuki, sorodniki in ostali bližnji) nekaj storimo namesto te osebe. In to samo zato ker nas čas preganja in ne moremo počakati nekaj dodatnih trenutkov, da bo starejša oseba opravilo sama storila. S takimi besedami in dejanji starejšo osebo zelo prizadenemo in ji odvzamemo vso samopodobo. Človek se začne spraševati zakaj sem še tu, za nič več nisem koristen. Čeprav starejši slabše vidijo, slabše slišijo, se počasneje premikajo in potrebujejo za izvedbo vsake stvari več časa kot nekoč in kot ga potrebujejo mlajši, se moramo zavedati, DA ŠE VEDNO LAHKO, ZMOREJO IN HOČEJO. Zato jim dovolimo, da čim več opravil opravijo sami, po svojih zmožnostih. S tem ohranjajo svoje znanje in sposobnosti.
Starejši so osamljeni.
Mnogo starejših živi samih. Po izgubi partnerja, prijateljev, sosedov, vrstnikov se njihova socialna mreža vedno bolj oži. Zavedanje, da bližnji odhajajo in sprejemanje tega za marsikoga predstavlja velik stres. Ob tem pa se vse prevečkrat dogaja, da starejšo osebo izolira tudi njegova najožja družina, otroci, vnuki, ko ga ne obiskujejo, ne pokličejo, … Tudi, ko je človek starejši potrebuje socialno mrežo, ljudi okrog sebe. Potrebuje pogovor, toplino sočloveka, občutek pripadnosti, koristnosti.
Ostarela oseba NI naš otrok!
Kar naenkrat se lahko zgodi, da pričnejo odrasli otroci svoje ostarele starše drugače dojemati in jih obravnavajo podobno kot nemočne otroke. Tako se žal obnaša veliko odraslih oseb so ostarelih. Zakaj? Tudi če je človek ostarel, je še vedno svoja izoblikovana osebnost, ki jo je skozi leta izoblikoval. Že tako se večina ljudi s starostjo težje spoprijema, jim s tem ko jih obravnavamo kot nemočne otroke odvzamemo samostojnost in pravico do odločanja. Nihče si ne želi, da bi z njim na stara leta delali kot z nemočnim, nesposobnim in nebogljenim otrokom. Vsi si želimo ohraniti svoje dostojanstvo, biti spoštovani in obravnavani kot človek.