O minljivosti
Nič ni večno, tudi življenje ne.
Vse, kar mislimo o smrti, je brez pomena; izjema je, da nas smrt spominja na življenje.
(Charles de Gaulle)
Tema o kateri neradi spregovorimo. Na dan pride večinoma le ob izgubi ali ob pogovoru o travmatičnem dogodku, ki se je zgodil v okolici. In vendar se v toku življenja vsakega izmed nas dotakne. Kot odrasle osebe se vsaj potihoma zavedamo, da bo nekoč prišel čas, ko nas bodo zapustili stari starši, starši, tete, strici,… Misel na to je za marsikoga tako boleča, da jo raje potlači, kot da bi se (tudi) o tem pogovoril s svojimi najbližjimi.
Vsaka izguba je velik travmatičen dogodek, ki ga vsaka oseba doživlja individualno. Ni nekega splošnega spoznanja, kako se bo oseba odzvala in reagirala na izgubo, niti kako bo potekalo žalovanje. V teoriji so žalovanje razdelili na več obdobij, s katerimi se žalujoča oseba sreča (obdobja so različno poimenovana in lahko razdeljena na štiri ali več faz). Od vsake posamezne osebe je odvisno, koliko časa bo obstala v vsaki izmed teh faz.
Prvo obdobje je ŠOK
Šok je tisto, kar ob izgubi bližnje oseba najprej občutimo. Po začetnemu šoku ob žalostni novice sledi zanikanje (prišlo je do pomote, ni res, izogibanje vsemu, kar spominja na preminulo osebo, …). Beg od resnice ne more trajati dolgo, saj je realnost tista, ki ga prisili v nasprotno.
Drugo obdobje je ODZIVANJE
Ko oseba preide na to fazo se pojavi agresija, jeza, občutek krivde, strahu, razdraženosti in podobno, do samega sebe, pokojne osebe ali okolice. Ta čustva so do neke mere razumljiva, saj za žalujočega izguba bližnjega pomeni frustracijo, ki pripelje do agresije. Vendar le do meje, ko s tem ne prizadene drugih ljudi.
Tretje obdobje je PREDELOVANJE
Oseba se v tej fazi zave izgube in se prične soočati z bolečino izgube. To obdobje je lahko zelo dolgo, oseba je v čustveni stiski, ne najde smisla za nadaljnje življenje, nima apetita ali pa se le-ta poveča, pojavi se obup, značilna je depresija.
Zadnje obdobje je SPREJETJE
Zgoraj opisani znaki počasi izvenijo, oseba prične ponovno živeti svoje življenje, ki je lahko nekoliko drugačno zaradi osebnih sprememb v času žalovanja. To je čas, ko se oseba sprijazni v izgubo. Občasno se še vedno lahko pojavljajo krajša obdobja depresije. Spomini na izgubo so še vedno boleči in lahko ostanejo vedno, vendar je oseba zmožna iti naprej.
Izguba starša
Ob izgubi očeta ali mame, otroka preplavijo spomini na preteklost, na otroštvo. Starši so za otroka najpomembnejši, ne glede na njegovo starost. Tudi, ko govorimo o odraslih osebah, so za nekoga še vedno njegov otrok. Izguba starševske ljubezni, naklonjenosti, občutka varnosti je za otroka velika izguba, ki lahko preraste v strah pred nadaljnjim življenjem. Mnogim po izgubi starša pomaga, da ohranijo osebni predmet pokojne osebe, ki jih spominja in ohranja spomin na to osebo. Koristen je pogovor z bližnjimi, skupno obujanje spominov na pokojno osebo, ogledovanje slik, zgodb, šal,…