Društvo Novita

Kaj pomeni SAMOPODOBA?

 

Samopodoba je pojav, ki ga pod različnimi oznakami poznamo že dobro stoletje. Proces oblikovanja samopodobe je nedokončana zgodba. Kdor raste, se razvija in spreminja skladno s časom in doseženo zrelostjo, lahko dosega preobrazbo z opuščanjem starega in prilagajanja novemu. Gre za neprekinjeno gibanje med realnim in idealnim jazom.

 

Zdravi ljudje, kažejo raziskave, doživljajo sebe kot zaželene, sprejete, sposobne in vredne osebe. Ti ljudje ne samo, da  se čutijo vredni in dostojanstveni, ampak se tako tudi obnašajo. V tem pokazatelju, kako ljudje vidijo sebe, smo našli največja odstopanja in razlike med ljudmi, ki imajo o sebi dobre in slabe predstave.

 

Kaj lahko storimo, da bi otrokom pomagali v razvijanju bogate in pozitivne slike o sebi?

• Mogoče je menjati samopodobo otrok oziroma odrasla oseba lahko vpliva na njihovo samopodobo tako v pozitivnem kot negativnem smislu.

• Spremembe se lahko odvijajo počasi in skozi daljše časovno obdobje, a vodijo otroka v občutek »jaz sem v redu«. 

 

Zelo pomembno je ustvariti primerno okolje in skupinsko atmosfero vzajemne naklonjenosti in skrbi, oziroma omogočiti otroku občutek varnosti. Otrok mora verjeti tako učitelju, vzgojitelju, staršem in vrstnikom, da bi lahko odkrito izražal svoje občutke.  Mora prepoznati sebe kot zaželenega. Brez vzajemnega zaupanja, skrbi in odprtosti v odnosih, otrok ne more občutiti varnosti. To je predpogoj za krepitev pozitivne samopodobe.

 

Odrasla oseba mora:

• Sprejemati otrokove odgovore brez predsodkov in vrednotenja,

• Zavzemati stališče »ti to zmoreš« v smislu opogumljanja,

• Poslušati

• Biti na vse mogoče načine otrokov prijatelj

 

Otroci morajo vedeti, kje so in kakšne so njihove trenutne sposobnosti.  Pomembno je tudi, kako sporočiti otroku povratne informacije. Razumevajoča povratna informacija sporoča otroku, kako je odrasel človek doživel tisto, kar je otrok storil (uživam v tvoji sliki, všeč mi je način, kako izbiraš barve, všeč mi je tvoj smisel za humor). Take informacije otroka opogumljajo pri učenju odnosov, hkrati pa mu tudi dajo možnost, da se popolnoma sprosti in postane tak, kot v resnici je.

 

Kaj je SAMOSPOŠTOVANJE?

 

Otrokovo samospoštovanje je v glavnem izoblikovano že v zgodnjih letih njegovega življenja. Otroci se učijo podobe o sebi iz odzivov staršev na njihovo vedenje. V prvih dveh letih, ko se majhen otrok uči zaupanja svojim najbližjim, se njegovo samospoštovanje gradi izključno na tem, ali se počuti sprejetega in ljubljenega. V kasnejših letih pa se njegovo samospoštovanje izoblikuje izključno glede na to, koliko kontrole prevzema v svojem življenju. Mlajši otroci uporabljajo odzive odraslih pri presoji svojih poskusov prizadevanj v smeri samostojnosti. Skozi sprejemanje ljubeznivosti ali krivde pričenjajo definirati sebe kot sposobnega ali neuspešnega.

 

Tako se mlajši otrok uči samospoštovanja. Odzivi odraslih na njegovo vedenje mu govorijo, kakšen je in kakšnega odrasli želijo. Glede na to otroci presojajo, do katere mere so dosegli zastavljen ideal.

Zdravo samospoštovanje je tisto, ki realno presoja pomanjkljivosti, toda ni škodljivo kritično do njih.

 

Karakteristike otrok, ki imajo zdravo samospoštovanje:

• Lotevajo se novih in izzivalnih nalog z zaupanjem

• Zaupajo svojim lastnim idejam

• Pogumno se soočajo s kritikami

• Sebe opisujejo pozitivno

• Zlahka sklepajo prijateljstva

• Sprejemajo mnenja drugih

• Vzpostavljajo dober očesni kontakt

 

“O čemer lahko sanjaš, lahko tudi uresničiš!” – Walt Disney