Ljudje si običajno želimo, da bi dolgo živeli, manj pa si želimo biti stari. V Evropskih državah bo leta 2025 že četrtina prebivalstva starejša od petinšestdeset let. Vemo, da so ljudje tudi po tem letu lahko še zelo vitalni, aktivni, polni idej, pa tudi pričakovanj. Vendar pa staranje spremljajo tudi različne težave tako na telesnem, kot na psihičnem in socialnem področju. Te težave so izvor različnih stisk pri starostniku, prav tako pa lahko povzročajo stiske tistim, ki za starostnika skrbijo.
Najpogostejši izvor stisk v starosti so izgube, ne le izgube ljubljenih oseb (parter, prijatelji), temveč tudi drugi dogodki. Upokojitev lahko povzroči stisko zaradi izgube dela, ki je posameznika izpolnjevalo veliko let, izgube statusa in izgube sodelavcev. V obdobju staranja se zmanjšujejo posamezne telesne ali duševne sposobnosti. Stiska, ki sledi takšni izgubi je tem hujša, čim pomembnejša je bila neka telesna ali duševna dejavnost za starostnika.
Krog prijateljev in znancev se počasi, a vztrajno oži, novega pa nekateri starostniki ne zmorejo ali ne znajo poiskati. Tako ostajajo vse bolj sami in osamljeni, čustvene opore, ki so jo nudili prijatelji in znanci, pa je čedalje manj. Zdi se jim, da so nekoristni, da nič več ne znajo in ne zmorejo, izgubijo zaupanje vase. Osebnim stiskam se pridruži še splošen odnos okolice do starejših, pogosto pa tudi ravnanje bližnjih, ki v svoji skrbi za starostnika hote ali nehote zmanjšujejo starostnikov nadzor nad lastnim življenjem. Tako se vsem stiskam pridruži še zmanjšanje samospoštovanja, ki mu lahko sledi brezvoljnost ali celo depresivnost.
Starostnik bo čustveno prizadet, kadar ga obravnavamo kot otroka, če ga osamimo od njegovih prijateljev, mu preprečujemo aktivnosti, ki jih še zmore sam, če z njim ne komuniciramo dovolj.
Zakaj se ljudem s starostjo praviloma znižuje samopodoba, zlasti fizična in socialna? Kaj vse vpliva na starostnikovo samopodobo?
Na eni strani je samozavest odvisna od zadovoljstva, ki ga dobimo s svojo aktivnostjo, dosežki, na drugi strani pa je samozavest refleksija okolja do nas samih. Če nas okolje podcenjuje, ne upošteva, samopodoba hitro pade. Na žalost pa so starostniki vse prevečkrat podcenjeni in prezrti.
Kako ljudje dojemamo oziroma doživljamo starost?
Največkrat se v starosti sprašujemo, kaj nam sploh še ostane, kaj pa sploh še zmoremo sami, brez pomoči drugih. Ena najpogostejših reakcij je umik, saj ljudje mislijo, da v starosti nič več ne ostane. Ljudje s takšno miselnostjo sedijo doma in redko opravljajo kakšno aktivnost. Drugi posamezniki, tisti bolj pozitivni, pa se zazrejo v tisto, kar jih še čaka in je še mogoče doseči in doživeti. V to skupino največkrat spadajo ljudje, ki so bili tudi do starosti zelo aktivni in njihov motor dela še naprej s polno paro. V tretjem življenjskem obdobju se izrazito spremeni tudi človekovo pojmovanje sveta in življenja, kar vpliva tudi na mišljenje in ravnanje posameznika.
Kaj pomeni aktivno staranje?
Aktivno staranje pomeni z različnimi aktivnostmi v starosti vzdrževati dobro življenjsko kondicijo, da bo čas, ko starejši potrebuje pomoč okolja, čim krajši in čim manj boleč za starejšega in za njegovo okolje. Aktivno staranje je staranje, pri katerem je človek še vedno aktiven, tudi fizično. Nekateri so v svoji aktivni starosti bolj mentalno aktivni, nekateri bolj fizično aktivni. Najboljši pa so seveda tisti, ki v starosti uspejo združiti fizično in mentalno aktivnost. Samo fizična aktivnost te, tudi v starosti, naredi krepkega. Kapacitete v starosti seveda niso več take, kot so bile v mladosti, ampak tisti, ki ima zagon že v mladosti, bo imel zagon tudi v starosti.